V mladih letih sem bil veliki fan Johnny Winterja, saj mi je bil všeč njegov trši, takrat tako imenovan progresivni blues, zato me je njegov obisk v Trstu takoj pritegnil. Zanimalo me je kako zveni v živo legenda v svojem 68 letu starosti.
Koncert je pričela atraktivna predskupina, zamaskirani dvojec z imenom The Cyborgs, s preprosto a udarno glasbo, ki je bazirala na boogieju in delta bluesu, z ritmi, ki so bili dobra predpriprava na koncert legende.
Winterjev koncert so pričeli spremljevalni glasbeniki z introm, kitarist Paul Nelson, basist Scott Spray in bobnar Vito Liuzzi, čez čas pa je na oder s težkim korakom prišel tudi sam Johnny, kateremu so leta, razne bolezni, nezdrav način življenja na koncertnih turnejah, pustili posledice. Ko je sedel in pričel z igranjem je bilo spet čutiti podobno energijo, katero sem v svoji mladosti pri njem občudoval. Koncert je pričel s tršimi ritmi in znanimi komadi kot so: Little School Girl, Got My Mojo Workin' in Johnny B. Good ter ga nadaljeval z novejšimi skladbami kot so: Boney Moroney, All Over Now in drugimi. Sam koncert je bil tekoče odigran, tako z njegove strani, kot tudi s strani spremljevalcev, le pri Winterjevemu vokalu je bilo čutiti malo pomankanja energije in v skladbi Tore Down je namesto liderja s čvrstim vokalom skladbo zapel bobnar Liuzzi. Glasbeniki so si v bluesovsko boogijevski mešanici, v kateri je bilo čutiti tudi vsedline rocka, privoščili koncertno svobodo in se večkrat zapeljali preko meja, ki jih postavljajo studijski posnetki. Po dobri uri koncerta je bend zapustil oder, seveda smo vedeli, da ga bomo s ploskanjem spet priklicali, kar se je tudi zgodilo. Vrnili so se z Dust My Broom v kateri je Winter blestel s prefinjenim igranjem, katero mi bo za vedno ostalo v spominu. To je bila pika na i celotnega koncerta. Za konec so zaigrali še Dylanovo Highway 61.
Koncert je bil soliden, gospod Winter pa mi bo ostal še naprej v spominu kot dober glasbenik.
Predskupina The Cyborgs
Ni komentarjev:
Objavite komentar